Skoči na vsebino

DRUGA PODROČJA

/

00324 Na dom sem prejel položnico dobavitelja električne energije, poleg položnice pa so bile v kuverti tudi reklame za različne dodatne storitve tega podjetja. S pošiljanjem reklam poleg položnic se ne strinjam. Kaj lahko naredim?

Na podlagi določil Zakona o poštnih storitvah (ZPSto) lahko uporabnik poštnih storitev prepove dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih sporočil v svoj predalčnik, tako da nanj nalepi nalepko, ki jo izda Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS, prej APEK). Prepoved velja tudi, če so nenaslovljena oglaševalska, marketinška in druga reklamna sporočila vložena v druge vrste nenaslovljenih pošiljk, katerih vročitev ni prepovedana z nalepko.

 

V konkretnem primeru ne gre za nenaslovljeno pošiljko, temveč za naslovljeno pošiljko, poslano s strani dobavitelja električne energije, kateri je poleg računa s položnico priložena še ponudba za različne dodatne storitve. Če v bodoče ne želite več prejemati reklamnega materiala poleg položnic, vam predlagamo, da se obrnete neposredno na podjetje, ki vam je reklamo poslalo, ter ga obvestite, da v nadaljnje ob prejemu položnice ne želite prejemati reklamnih sporočil.

    

Ključne besede: pošta, hišni predalčnik, nalepka AKOS

00323 V zadnjem času sem v nabiralnik prejel propagandna sporočila kljub nalepki Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS na nabiralniku. Zanima me, kam lahko podam prijavo oziroma ali je takšno reklamiranje dovoljeno?

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-2) v 45. členu ureja prepoved dostavljanja v predalčnike. V prvem odstavku določa, da lahko uporabnik poštnih storitev prepove dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih, marketinških in drugih reklamnih sporočil v svoj predalčnik, tako da nanj nalepi nalepko, ki jo izda agencija. Vendar pa je v nadaljevanju člena navedeno tudi, da se časopisi, revije, uradna glasila občin in lokalnih skupnosti, vabila ustanov, politična propagandna sporočila med volilno kampanjo, nenaslovljene pošiljke z informativno, izobraževalno ali humanitarno vsebino ter druge tiskane oblike uredniško oblikovanih vsebin ne štejejo za pošiljke, za katere bi veljala omejitev dostavljanja v predalčnike v primeru, ko se na predalčniku nahaja nalepka Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS.

 

Za nadzor navedenega člena je pristojen Tržni inšpektorat RS.

 

Ključne besede: pošta: hišni predalčnik, nalepka AKOS

00236 Ali je Tržni inšpektorat RS pristojen za nadzor glede dostavljanja oglaševalskih sporočil v hišne predalčnike, označene z nalepko APEK o prepovedi dostavljanja le-teh?

V skladu z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o organih v sestavi ministrstev Tržni inšpektorat RS od 1. 4. 2012 dalje opravlja naloge inšpekcijskega nadzora tudi nad izvajanjem zakonov in predpisov ter splošnih aktov o pošti.

  

Zakon o poštnih storitvah (ZPSto-1) med drugim ureja tudi pravice in obveznosti izvajalcev in uporabnikov poštnih storitev ter druga vprašanja povezana s poštno dejavnostjo.

   

Za izvajanje nadzora nad določbami zakona je pristojna Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) in sicer za izvajanje določb zakona, ki se nanašajo na izvajanje in kakovost univerzalne storitve, dostop do poštnega omrežja, splošne pogoje in oblikovanje cen izvajalca univerzalne storitve, prepoved subvencioniranja, vodenje računovodstva izvajalcev univerzalne storitve ter izvajanje vseh posamičnih aktov, ki jih izdaja agencija v okviru svojih pristojnosti. Inšpektorji, pristojni za pošto, kar je od 1. 4. 2012 Tržni inšpektorat RS, pa nadzirajo izvajanje določb tega zakona ter na njegovi podlagi izdanih predpisov, ki jih ne nadzorujejo pooblaščene osebe AKOS-a.

 

 Tako Tržni inšpektorat RS opravlja nadzor glede dostavljanja poštnih pošiljk, ki se nanaša na dostavo in vročanje poštnih pošiljk, na namestitev in ustreznost hišnih predalčnikov ter na dostavljanje nenaslovljenih oglaševalskih sporočil v hišne predalčnike, označene z AKOS-ovo nalepko o prepovedi.

 

Ključne besede: pošta, hišni predalčnik, nalepka AKOS

00152 Na okencu ene izmed poslovalnic Pošte Slovenije sem storitve oziroma blago plačala s plačilno kartico, pri čemer mi je pošta zaračunala provizijo. Ali mi lahko pošta zaračuna provizijo?

Pošta Slovenije d.o.o. za vse svoje storitve kot plačilno sredstvo sprejema le gotovino, ne pa tudi plačilnih ali kreditnih kartic. K temu je tudi ni mogoče prisiliti, ampak lahko to odločitev sprejme samo prostovoljno s podpisom ustrezne pogodbe. Zaradi svoje povezanosti s Poštno banko Slovenije d.d. v njenem imenu in za njen račun opravlja tudi storitve plačilnega prometa. Podobno kot tudi ostale banke, vršijo dvig gotovine preko POS terminalov, to pa imajo označeno z ustreznimi nalepkami.

  

Te nalepke zato ne pomenijo, da je mogoče storitve ali blago plačati s kartico, pač pa, da je mogoče na bančnem okencu opraviti dvig gotovine preko POS terminala. Za takšen dvig gotovine pa mora stranka, ki je dvig opravila, svoji banki plačati provizijo po ceniku, ki jo prav za take primere določa njena lastna banka – dvig gotovine ni enak plačilu storitve in v praksi to pomeni, da določene banke za tak dvig gotovine zaračunajo provizijo. V primerih plačila z določenimi plačilnimi karticami na okencih poslovalnic Pošte Slovenije d.o.o. provizije torej ne zaračuna pošta, pač pa banka, ki je potrošniku izdala plačilno kartico in ki tudi obračunava poslovanje s kartico.

   

Po enotah Pošte Slovenije d.o.o. je na vsakem okencu poleg nalepk, ki nakazujejo, s katerimi karticami je mogoče opraviti dvig gotovine preko POS terminala, navedeno tudi pisno opozorilo o dvigu gotovine. Na nekaterih enotah pa takšna opozorila izrekajo uslužbenci pošte sami.

 

Ključne besede: pošta, provizija

 

00057 Dogovor med lastniki stanovanj...

Vprašanje:

Sem lastnica stanovanja v večstanovanjski stavbi. Zaradi puščanja vode v stanovanju nad mano moje stanovanje plesni. Z lastnikom zgornjega stanovanja se ne morem dogovoriti o popravilu, zato sem se obrnila na upravnika, ki mi je pojasnil, da je to stvar dogovora med lastniki, lahko pa se obrnem tudi na inšpekcijske službe. Zanima me, ali je Tržni inšpektorat RS pristojen za navedeni primer oziroma na koga se lahko obrnem.

 

Odgovor:

 

Pogoje za vzdrževanje stanovanjskih stavb, za načrtovanje stanovanj, lastninskopravna razmerja, upravljanje v večstanovanjskih stavbah in druga vprašanja povezana s stanovanji ureja Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003), za nadzor katerega je pristojna stanovanjska inšpekcija, ki posluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

 

Ključne besede: večstanovanjska stavba, upravnik

00278 Zanima me ali imam pravico od upravnika zahtevati, da mi pošlje račun za fotokopiranje in pripravo podatkov, kar je razvidno iz razdelilnika stroškov?

Upravljanje večstanovanjskih objektov kot tudi način obračuna stroškov povezanih z upravljanjem  je urejen v Stanovanjskem zakonu in na njegovi podlagi sprejetih  podzakonskih predpisih, za katere nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

Stanovanjski zakon določa, da se razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev, v kateri se določijo tako pooblastila kot tudi obveznosti upravnika v razmerju do etažnih lastnikov. Med drugim je določeno, da mora  upravnik vsaj enkrat letno poročati lastnikom o svojem delu; vsakemu etažnemu lastniku na njegovo zahtevo, vendar ne več kot enkrat mesečno, omogočiti vpogled v pogodbe, sklenjene s tretjimi osebami  glede poslov obratovanja in vzdrževanja  večstanovanjske stavbe; vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti  obračun stroškov v katerem mora ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo.

  

Stanovanjski zakon  inšpektorjem stanovanjske inšpekcije v določenih zadevah  daje pravico izdajanja ukrepov v primeru ugotovljenih kršitev. Tržnemu inšpektoratu RS Stanovanjski zakon ne daje nikakršnih pristojnosti.

  

Tržni inšpektorat RS glede storitev stanovanjskega upravljanja preverja le določene obveznosti podjetja, torej upravnika, po določilih Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in sicer mora  imeti upravnik za storitev upravljanja, ki jo  neposredno zaračunava za svoje delo, označeno ceno na ceniku, vpogled v katerega mora biti potrošniku vedno na voljo oziroma navedeno v pogodbi o upravljanju. Navedeno velja tudi za  morebitne druge storitve, ki jih neposredno izvaja in zaračunava upravnik. Obenem mora podjetje potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost oziroma količino  kupljenega blaga oziroma opravljene storitve.  Navedeno pa ne velja glede računov dobaviteljev, ki jih upravnik zgolj razdeljuje med etažne lastnike (slednje ureja Stanovanjski zakon).

 

Ključne besede: večstanovanjska stavba, upravnik, ogrevanje

00277 S strani upravnika stanovanjskega bloka sem dobil račun za ogrevanje, katerega sem reklamiral iz razloga, ker se ne strinjam z izračunom porabe kurilnega olja. Odgovora s strani upravnika, kljub ponovnemu pozivu nisem dobil.

Najprej je potrebno povedati, da je upravljanje več-stanovanjskih objektov kot tudi način obračuna stroškov povezanih z upravljanjem urejen v Stanovanjskem zakonu (Ur. list RS št. 69/03, 18/04) in na njegovi podlagi sprejetih podzakonskih predpisih, za katere nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

Način merjenja, ugotavljanja porabniških deležev ter razdelitev in obračunavanje stroškov za toploto za ogrevanje  prostorov in pripravo tople vode v stanovanjskih in drugih stavbah z več stanovanji oziroma  poslovnimi prostori z več odjemalci, pa  je urejen v Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni  list RS št. 7/10- v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil sprejet na podlagi  Energetskega zakona (EZ-1).  Nadzor nad izvajanjem določb tega Pravilnika izvajajo energetski inšpektorji, ki delujejo v okviru Inšpektorata RS za infrastrukturo.

  

Več o delitvi stroškov za ogrevanje si lahko preberete tudi na spletni strani www.delitevstroskov.si, kjer je predstavljena tudi brošura "Plačam kolikor porabim", ki jo je pripravilo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

 

Na splošno pa velja, da potrošnik, ki se ne strinja z izstavljenim računom, lahko račun reklamira oziroma vloži pri podjetju ugovor glede višine zneska na računu. Račun je potrebno reklamirati v določenem roku (rok za reklamacijo oziroma zavrnitev računa podjetja največkrat zapišejo tudi na spremni dopis k položnici). V reklamaciji oziroma ugovoru, je potrebno navesti razloge, zaradi katerih se račun reklamira. Dobro je tudi, da potrošnik plača nesporni del računa,  medtem ko plačilo spornega dela zneska zavrne.

 

V primeru, da podjetje ne odgovori na reklamacijo računa, tržni  inšpektorat nima  pooblastil za ukrepanje. O upravičenosti reklamacijskega zahtevka v takem primeru lahko presoja le sodišče, v kolikor se pogodbeni stranki ne uspeta dogovoriti po mirni poti.

  

Ključne besede: večstanovanjska stavba, upravnik, ogrevanje

00234 Pred vgradnjo števcev za merjenje toplote smo za ogrevanje plačevali med 80 in 90 EUR in smo imeli odprte vse radiatorje, po vgradnji pa smo plačevali preko 100 EUR. Kako lahko preverimo, ali so nam pravilno obračunali ogrevanje?

Najprej je potrebno navesti, da je upravljanje večstanovanjskih objektov, kot tudi način obračuna stroškov, povezanih z upravljanjem, urejen v Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 69/2003 in kasnejše spremembe), za katerega nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

Način merjenja, ugotavljanja porabniških deležev ter razdelitev in obračunavanje stroškov za toploto za ogrevanje prostorov in pripravo tople vode v stanovanjskih in drugih stavbah z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori z več odjemalci, je urejen v Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 7/2010), ki je bil sprejet na podlagi Energetskega zakona (EZ). Pravilnik med drugim določa, da mora izvajalec delitve na osnovi postopkov, določenih v pravilniku, za določeno obračunsko obdobje izdelati razdelilnik stroškov in ga posredovati izvajalcu obračuna ter tudi lastniku na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v vse podatke in izračune, ki so bili podlaga za delitev stroškov za toploto oziroma gorivo. Prav tako mora tudi izvajalec obračuna lastniku na njegovo zahtevo omogočiti vpogled v vse podatke, ki so podlaga za obračun stroškov za toploto oziroma gorivo.

 

Nadzor nad izvajanjem določb tega pravilnika izvajajo energetski inšpektorji, ki delujejo v okviru Inšpektorata RS za infrastrukturo.

  

Na splošno pa velja, da potrošnik, ki se ne strinja z izstavljenim računom, lahko račun reklamira oz. vloži pri podjetju ugovor glede višine zneska na računu. Račun je potrebno reklamirati v določenem roku. V reklamaciji oz. ugovoru je potrebno navesti razloge, zaradi katerih se račun reklamira. Priporočljivo je, da potrošnik plača nesporni del računa, medtem ko plačilo spornega dela zneska zavrne.

 

V primeru, da podjetje ne odgovori na reklamacijo računa, Tržni inšpektorat RS nima pooblastil za ukrepanje. O upravičenosti reklamacijskega zahtevka lahko v takem primeru presoja le sodišče, v kolikor se pogodbeni stranki ne uspeta dogovoriti.

 

Ključne besede: večstanovanjska stavba, upravnik, ogrevanje

00214 V stanovanjskem bloku prihaja do nepravilnosti pri obračunu ogrevanja. V bloku imamo nameščene delilnike na vseh radiatorjih. Stroški ogrevanja se obračunajo le glede na delilnike, ne upošteva pa se kvadratura stanovanja (ogrevalna površina).

Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom ter razdeljevanje in zaračunavanje stroškov ureja Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnje spremembe) za katerega nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

 

Sam način merjenja, ugotavljanja porabniških deležev ter razdelitev in obračunavanje stroškov za toploto za ogrevanje prostorov in pripravo tople vode v stanovanjskih in drugih stavbah z več stanovanji oziroma poslovnimi prostori z več odjemalci, je urejen v Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 7/2010). Nadzor nad izvajanjem določb tega pravilnika izvajajo energetski inšpektorji, ki delujejo v okviru Inšpektorata RS za infrastrukturo. Za pojasnila se lahko potrošniki obrnejo tudi na Ministrstvo za infrastrukturo.

 

 

Ključne besede: večstanovanjska stavba, upravnik, ogrevanje

00213 S strani upravnika bloka želim nekaj pojasnil v zvezi z izdanim računom.

S strani upravnika bloka želim nekaj pojasnil v zvezi z izdanim računom. Ker upravnika nisem uspel dobiti po telefonu, sem mu poslal dopis, na katerega pa ni dogovoril v 8 dneh. Zanima me, ali Zakon o varstvu potrošnikov velja tudi v tem primeru oziroma ali Tržni inšpektorat RS lahko od ponudnika zahteva odgovor na reklamacijo?

 

 

Odgovor:

 

Upravljanje večstanovanjskih objektov, kot tudi način obračuna stroškov, povezanih z upravljanjem, je urejen v Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 69/2003 in nadaljnje spremembe) ter v podzakonskih predpisih. Za nadzor po tem zakonu je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

Stanovanjski zakon določa tako pooblastila, kot tudi obveznosti upravnika v razmerju do etažnih lastnikov. Tako je v Stanovanjskem zakonu med drugim določeno, da mora upravnik vsaj enkrat letno poročati lastnikom o svojem delu. Upravnik mora vsakemu etažnemu lastniku na njegovo zahtevo, vendar ne več kot enkrat mesečno, omogočiti vpogled v pogodbe, sklenjene s tretjimi osebami glede poslov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Nadalje določa, da mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti obračun stroškov, v katerem mora ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo. Stanovanjski zakon inšpektorjem stanovanjske inšpekcije v določenih zadevah daje pravico izdajanja ukrepov v primeru ugotovljenih kršitev. Tržnemu inšpektoratu RS Stanovanjski zakon ne daje nikakršnih pristojnosti.  

 

Z vidika predpisov, ki jih v primeru upravljanja nadzira Tržni inšpektorat RS, mora imeti upravnik, v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot), za storitev upravljanja, ki jo neposredno zaračunava za svoje delo, označeno ceno na ceniku, vpogled v katerega mora biti potrošniku vedno na voljo, oziroma navedeno v pogodbi o upravljanju. Navedeno pa ne velja glede računov dobaviteljev, ki jih upravnik zgolj razdeljuje med etažne lastnike (slednje ureja Stanovanjski zakon).

 

Na splošno pa velja, da potrošnik, ki se ne strinja z izstavljenim računom, lahko račun reklamira oziroma vloži pri podjetju ugovor glede višine zneska na računu. V primeru, da podjetje ne odgovori na reklamacijo računa, Tržni inšpektorat RS nima pooblastil za ukrepanje (za kršitev določil ZVPot gre le v primeru, če podjetje ne odgovori na potrošnikovo zahtevo v primeru uveljavljanja zahtevkov iz naslova stvarne napake). V takem primeru lahko o upravičenosti reklamacijskega zahtevka presoja le sodišče, v kolikor se pogodbeni stranki ne uspeta dogovoriti po mirni poti.

 

 

Ključne besede: večstanovanjski objekt, upravnik, reklamacija računa

00192 Že dalj časa opozarjam upravnika, da računi za porabo električne energije na stopnišču niso v skladu z vplačili lastnikov stanovanj. Na mojo pisno prošnjo, da mi omogoči vpogled v račune, ne želi nič slišati.

Upravljanje večstanovanjskih objektov, kot tudi način obračuna stroškov, povezanih z upravljanjem, je urejeno v Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 69/2003, 18/2004), za katerega nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

   

Stanovanjski zakon v poglavju Upravljanje večstanovanjske stavbe med drugim določa tako pooblastila, kot tudi obveznosti upravnika v razmerju do etažnih lastnikov. Tako je določeno, da mora upravnik vsaj enkrat letno poročati lastnikom o svojem delu. Upravnik mora vsakemu etažnemu lastniku na njegovo zahtevo, vendar ne več kot enkrat mesečno, omogočiti vpogled v pogodbe, sklenjene s tretjimi osebami glede poslov obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe. Nadalje določa, da mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti obračun stroškov, v katerem mora ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika, na katerega je obračun naslovljen, višino mesečnega vplačila v rezervni sklad in morebitna druga plačila naslovnika ter stanje rezervnega sklada za celotno večstanovanjsko stavbo.

  

 

Z vidika predpisov, ki jih nadzira Tržni inšpektorat RS, mora imeti podjetje v skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot) cene blaga oziroma storitev, ki jih ponuja, vidno označene. Za storitev upravljanja, ki jo upravnik neposredno zaračunava za svoje delo, mora torej imeti označeno ceno na ceniku, ki mora biti potrošniku vedno na voljo na vpogled. Navedeno pa ne velja glede računov dobaviteljev, ki jih upravnik zgolj razdeljuje med etažne lastnike (slednje ureja Stanovanjski zakon).

   

Predlagamo, da z zadevo seznanite Stanovanjsko inšpekcijo.

 

 Ključne besede: večstanovanjski objekt, upravnik

00191 Upravnik mi neupravičeno zaračunava obratovalne stroške za uporabo lastniške garaže: kot zunanji uporabnik garaže uporabljam direktni izhod iz garaže, upravnik pa mi zaračunava obratovalne stroške za stopnišče in dvigalo, ki ju ne uporabl

Kaj lahko storim?

 

Odgovor:

 

Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom ter razdeljevanje in zaračunavanje stroškov ureja Stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003, 18/2004), za katerega nadzor je pristojna Stanovanjska inšpekcija, ki deluje v okviru Inšpektorata RS za okolje in prostor.

 

Upravičenost zaračunavanja storitev osebam, ki so v večstanovanjski zgradbi samo lastniki garaže, je vezana na veljavnost pogodbe o upravljanju. To pogodbo bi morali imeti sklenjeno z upravnikom tudi osebe, ki so samo lastniki garaže. Vsekakor pa je glede na določila Stanovanjskega zakona upravnik dolžan in upravičen izdajati razdelilnike, vendar kršitev teh določil ne sodi v pristojnost Tržnega inšpektorata RS.

 

Glede neupravičenega zaračunavanja stroškov Tržni inšpektorat RS nima nikakršnega pooblastila za ukrepanje, niti v Zakonu o varstvu potrošnikov, niti v kateremkoli drugem zakonu. Če potrošnik meni, da mu je upravnik določeno blago ali storitev neupravičeno zaračunal, torej brez pravnega temelja, lahko postopa po splošnih pravilih obligacijskega prava o neupravičeni pridobitvi in zavrne plačilo računa, v primeru spora pa svoje pravice uveljavlja pred pristojnim sodiščem.

 

Ključne besede:  večstanovanjski objekt, upravnik

0259 Katere izjeme so pri prodaji blaga in storitev, pri katerih prodajalcu ni potrebno izdajati računov?

Davčna uprava RS je Tržnemu inšpektoratu RS podala naslednji odgovor na njegovo zaprosilo za pojasnilo, ali mora prodajalec pri prodaji smučarskih vozovnic kupcu izdati račun:

Obveznost izdajanja računov predpisuje 81. člen Zakona o davku na dodano vrednost, ki v svojem 2. odstavku določa, da mora davčni zavezanec izdati račun tudi za druge dobave blaga in opravljanja storitev, ki jih je opravil na ozemlju Republike Slovenije. Minister pristojen za finance lahko določi izjeme od obveznosti izdajanja računov za te dobave, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona.

Minister, pristojen za finance je določil izjeme od obveznosti izdajanja računov v 143. členu Pravilnika o izvajanju  Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki v 2. odstavku določa, da se obveznost izdajanja računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1 ne nanaša na prodajo vozovnic, kart in žetonov v potniškem prometu (vlak, avtobus, žičnice); znamk, kolekov, vrednotnic in obrazcev v poštnem prometu; vplačil za udeležbo v igrah na srečo, če se te izvajajo v skladu z zakonom, ki ureja igre na srečo; periodičnega tiska; na prodajo iz avtomatov; na prodajo kartic s kodo za polnjenje predplačniških sistemov mobilnih operaterjev iz bankomatov, GSM-omrežja ter interneta; na prodajo žetonov iz menjalnih avtomatov in promet storitev na teletočkah.

V 3. odstavku 143. člena Pravilnika pa je predpisano, da mora davčni zavezanec s popisom začetnih in končnih zalog, najmanj enkrat mesečno zagotoviti podatke o prodaji blaga oziroma storitev, navedenih v 2. odstavku 143. člena Pravilnika, oziroma naštetih v prejšnjem odstavku tega pojasnila.

Na podlagi navedenega torej izhaja, da je pri prodaji smučarskih vozovnic predpisana zakonska izjema od izdajanja računov, zato pri prodaji le teh računov ni potrebno izdajati.

 

Ključne besede: račun, izjeme, smučarske vozovnice

0254 Ali mora čebelar pri prodaji medu izdati račun?

Računa po zakonu ni potrebno izdati fizični osebi, ki prodaja končnemu potrošniku lastne kmetijske pridelke in les, ki jih pridobiva v okviru osnove  kmetijske in osnovne gozdarske dejavnost, in davčno osnovo od tega dohodka ugotavlja na podlagi katastrskega dohodka  ter ni zavezanec za davek na dodano vrednost.

Po SKD se čebelarstvo (pridelava medu in čebeljega voska) uvršča pod rejo živali z oznako A 01.490 in se šteje za kmetijsko dejavnost. Za čebelarstvo kot kmetijsko dejavnost se šteje  tudi prodaja čebeljih družin, rojev, matic in prodaja drugih  primarnih čebeljih pridelkov (npr. satja, matičnega mlečka, cvetnega prahu, surovega propolisa).

Tudi Zakon o dohodnini (69. člen) določa, da se kot osnovna dejavnost šteje tudi čebelarstvo, vezano na panje, ki so evidentirani v registru čebelnjakov.

Čebelarju za prodajo medu ni potrebno izdati računa, če davčno osnovo od tega dohodka uveljavlja na podlagi katastrskega dohodka in ni zavezanec za DDV. Več o tem si lahko preberete na spletni strani DURS www.durs.gov.si  (davčna obravnava dohodkov iz čebelarske dejavnosti). 

 

Ključne besede: račun, med

0336 Na kaj moram biti pozoren pri sklenitvi potrošniškega kredita?

Področje potrošniškega kreditiranja ureja Zakon o potrošniškem kreditiranju (ZPotK-2). Zakon določa zelo jasne pogoje za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja, pri čemer je najpomembnejši dovoljenje za opravljanje potrošniškega kreditiranja, ki ga mora dajalec kredita pridobiti pred začetkom opravljanja te dejavnosti. Poleg navedenega pa veljavna zakonodaja določa tudi, da mora biti ponudnik v skladu z Zakonom o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) registriran za opravljanje dejavnosti potrošniškega kreditiranja.

V primeru, da želi potrošnik pridobiti kredit, katerega dajalec ni banka ali hranilnica oziroma je kreditodajalec podjetje, ki potrebuje dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (30. člen ZPotK-2), mora biti potrošnik pozoren na naslednje elemente:

-       Če ponudba izhaja iz oglasa (npr. v časopisu ali na letaku), je potrebno biti pozoren na informacijo, kdo je dajalec kredita, če je to sploh navedeno. V kolikor ni nobene navedbe o dajalcu kredita (le telefonska številka), je sklenitev pogodbe izredno tvegan posel. V kolikor je navedeno ime dajalca kredita, je potrebno na spletni strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo preveriti ali ima dajalec kredita dovoljenje za takšno kreditiranje. Navzven je dovoljenje razvidno iz nalepke, ki mora biti na vidnem mestu pred vhodom v poslovni prosto dajalca kredita, in sicer je na njej navedeno naslednje besedilo: "DOVOLJENJE ZA POTROŠNIŠKO KREDITIRANJE, Dovoljenje ne velja za sklepanje kreditnih pogodb za nepremičnino, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.«

 

-       Če dovoljenje obstaja, mora potrošnik pred sklenitvijo pogodbe pridobiti predhodne informacije o kreditu in sicer pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, na obrazcu za prehodne informacije.

!!! Potrošnikom svetujemo, da dobro preberejo vse te informacije, da si o dobrem imenu kreditodajalca pridobijo ustrezne podatke, ter da informacije poiščejo tudi na spletu !!!

-       Na podlagi presoje vseh potrebnih informacij naj potrošnik še enkrat oceni ali potrebuje kredit po ponujenih pogojih kredita: potrošnik mora iz vseh informacij dobiti podatek za kakšno vrednost sklepa kredit in takšno vrednost kredita tudi prejeti, kakšna je doba odplačevanja ter kakšna je efektivna obrestna mera (EOM), ki predstavlja vse obresti in stroške, ki nastajajo pri podpisu pogodbe (najvišja obrestna mera v nobenem primeru ne sme presegati 200 % povprečne obrestne mere objavljene na spletni strani Banke Slovenije).

-       Pogodba o kreditu mora obsegati predvsem (12. členu ZPotK-2):

o   vrsto potrošniškega kredita (npr. kreditna pogodba za nepremičnino, finančni zakup (lizing, najem), odlog plačila, gotovinsko posojilo, prekoračitev na plačilnem računu),

o   firmo ali ime in sedež ali naslov dajalca kredita in kreditnega posrednika, če se pogodba sklepa s pomočjo kreditnega posrednika,

o   ime, priimek in naslov potrošnika, ki jemlje kredit,

o   skupni znesek kredita in pogoje črpanja,

o   obdobje trajanja kreditne pogodbe,

o   blago ali storitev in njeno vrednost, če gre za kredit v obliki odloga plačila ali za povezano kreditno pogodbo,

o   kreditno obrestno mero in pogoje za njeno uporabo, in če obstaja, indeks ali referenčno obrestno mero, če se uporablja za začetno kreditno obrestno mero, obdobja, pogoje in postopke za spreminjanje kreditne obrestne mere; datum, ko se kreditna obrestna mera prilagodi referenčni obrestni meri, in datume, ko se kreditni obrestni meri prilagodi anuiteta kredita. Kadar se v različnih okoliščinah uporabljajo različne kreditne obrestne mere, se informacije navedejo za vsako od njih,

o   efektivno obrestno mero (EOM) in skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik in je izračunan ob sklenitvi kreditne pogodbe, z navedbo vseh predpostavk za izračun obresti,

o   znesek, število in pogostnost plačil, vrstni red dodelitve plačil za različne zneske, ki jih dolguje potrošnik in so zaračunani po različnih kreditnih, obrestnih merah, ter podatek o obročnem ali anuitetnem odplačevanju kredita,

o   pravica do brezplačnega izračuna stanja kredita v obliki amortizacijskega načrta,

o   zamudno obrestno mero z navedbo pravila za njeno prilagoditev in morebitne stroške pri zamudi ter opozorilo o posledicah neplačanih zapadlih obveznosti iz kreditne pogodbe,

o   obstoj oziroma neobstoj pravice potrošnika do odstopa od pogodbe, obdobje trajanja in druge pogoje za njeno uveljavljanje, vključno z informacijami o obveznosti potrošnika do plačila črpane glavnice in obresti v skladu s tretjim odstavkom 18. člena zakona in zneskom dnevnih obresti,

o   ter ostale sestavine skladno z 12. členom ZPotK-2.

V primeru dvoma svetujemo, da se potrošnik obrne na pravnega strokovnjaka, na brezplačni telefon Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 080 88 99, Zvezo potrošnikov Slovenije ali na posamezno območno enoto Tržnega inšpektorata RS.

Posebej opozarjamo, da so ciljna skupina kreditodajalcev, ki ne spoštujejo določil veljavne zakonodaje predvsem ranljive skupine oseb kot so upokojenci, osebe z nizkim mesečnimi prilivom, osebe, ki imajo nujne potrebe po sorazmeroma nizki vsoti gotovine ipd.

Primer kredita na dan 1. 4. 2017, ki je v nasprotju z določili ZPotK-2:

-       potrošnik potrebuje kredit v višini 5.000,00 EUR,

-       bruto vrednost kredita znaša 7.142,86 EUR (vključuje 30 % strošek vodenja kredita),

-       mesečna anuiteta po tej pogodbi je 323,43 EUR,

-       predvideno število anuitet je 36,

-       skupna vrednost vseh anuitet znaša 11.643,33 EUR.

Dovoljena efektivna obrestna mera po 26. členu ZPotK-2 bi smela znašati največ 15,6 %, kar pomeni mesečno anuiteto 174,80 EUR ter skupni znesek kredita v višini 6.292,76 EUR. V primeru potrošnika pri zgoraj omenjenem kreditodajalcu pa je potrošnik preplačal kredit za 5.350,57 EUR.

 

Ključne besede: dovoljene, kreditna pogodba, anuiteta, efektivna obrestna mera,

0228 Kot potrošnik sem pri podjetju, ki se ukvarja z dejavnostjo potrošniškega kreditiranja najel kredit v znesku 1000 evrov. Takoj po podpisu pogodbe sem ugotovil, da je ta oderuška, zato sem posojilo odplačal takoj...

Kot potrošnik sem pri podjetju, ki se ukvarja z dejavnostjo potrošniškega kreditiranja najel kredit v znesku 1000 evrov. Takoj po podpisu pogodbe sem ugotovil, da je ta oderuška, zato sem posojilo odplačal takoj. Toda podjetje mi je zaradi predčasnega odplačila zaračunalo 200,00 evrov stroškov. Je to pravilno?

 

Odgovor:

Na podlagi 18. člena Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2) potrošnik lahko odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe v 14 dneh od dneva sklenitve kreditne pogodbe oziroma od dneva, ko prejme informacije iz drugega in četrtega odstavka 12. člena tega zakona, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve kreditne pogodbe. Pri povezani kreditni pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo potrošnika skrajša na tri dni. Potrošnik lahko odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je kredit že črpal.

Potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe z obvestilom pisno na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, ki ga pošlje dajalcu kredita v zgoraj navedenih rokih. Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po črpanju kredita, mora dajalcu kredita plačati glavnico in obresti, obračunane na to glavnico, od dneva, ko je bil kredit črpan, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja ali najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je dajalcu kredita poslal obvestilo o odstopu. Obresti črpanega dela kredita se izračunajo na podlagi dogovorjene kreditne obrestne mere. Če potrošnik odstopi od pogodbe, mu dajalec kredita ne sme zaračunati nobenih drugih stroškov, razen morebitnih nepovratnih stroškov, ki jih je dajalec kredita plačal v postopku pred sodišči, upravnimi organi ali osebami z javnim pooblastilom.

Ne glede na navedeno pa 22. člen ZPotK-2 daje pravico potrošniku, da kadar koli v celoti ali delno izpolni svoje obveznosti po kreditni pogodbi, pri čemer pa je dajalec kredita upravičen do pravičnega nadomestila morebitnih stroškov, ki so neposredno povezani s predčasnim odplačilom kredita, če se predčasno odplačilo izvede za obdobje, za katero je bila določena fiksna kreditna obrestna mera. Nadomestilo ne sme presegati 1 % zneska predčasno odplačane glavnice, če potrošnik predčasno odplača kredit več kot eno leto pred končno dospelostjo kreditne pogodbe. Če je do končne dospelosti eno leto ali manj, nadomestilo ne sme presegati 0,5 % zneska predčasno odplačane glavnice. Nadomestilo pa lahko dajalec kredita zahteva samo pod pogojem, da vsota predčasnih odplačil v 12 mesecih presega 10.000 evrov.

Nadomestila za predčasno odplačilo dajalec kredita med drugim ne sme zahtevati, če se predčasno odplačilo opravi v obdobju, za katero ni določena fiksna kreditna obrestna mera ali so v pogodbi nepopolne informacije o trajanju kreditne pogodbe, pravici do odstopa od pogodbe brez navedbe razloga ali izračunu nadomestila za predčasno odplačilo.

 

Ključne besede: odstop od pogodbe, predčasno odplačilo, stroški predčasnega odplačila, nadomestilo za predčasno odplačilo

 

0227 S podjetjem, ki daje kredit, sem sklenil pogodbo za najem 714,28 evrov z ročnostjo 24 mesecev. Efektivna obrestna mera znaša 143,26%. Ali gre v omenjenem primeru za oderuške obresti?

 

S podjetjem, ki daje kredit, sem sklenil pogodbo za najem 714,28 evrov z ročnostjo 24 mesecev. Strošek vodenja znaša 30%, čista vrednost kredita pa 500,00 evrov. Letna obrestna mera, izračunana na komforni način, znaša 27,73%. Obrestna mera je fiksna in se za čas trajanja ne spreminja. Efektivna obrestna mera znaša 143,26%. Ali gre v omenjenem primeru za oderuške obresti?

 

 

Odgovor:

Precej očitno je, da gre v opisanem primeru za oderuške obresti. V obligacijskem zakoniku je namreč izrecno določeno, da se pogodba šteje za oderuško, če je dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti za več kot 50 odstotkov višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (trenutno so 8 %), razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega premoženjskega položaja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

Predlagamo, da prek sodišča zahtevate razdrtje pogodbe ali zmanjšanje svoje obveznosti na pravičen znesek. Tak zahtevek se lahko uveljavi v petih letih od sklenitve kreditne pogodbe.8 %

Ključne besede: oderuške obresti, obrestna mera

 

 

0226 Izposodil sem si denar in podpisal pogodbo.Kasneje se je ugotovilo, da je oderuška. Najetega posojila nisem bil sposoben odplačevati, zato je podjetje proti meni vložilo izvršbo na sodišče. Kaj lahko storim?

Vsak potrošnik, zoper katerega je podan predlog za izvršbo, oziroma mu je vročen sklep o dovolitvi izvršbe, mora v roku, ki je naveden v pravnem pouku sklepa, sklepu ugovarjati z navedbo razlogov za ugovor.

V nadaljevanju pa potrošnikom svetujemo, da vsak potrošnik, ki je prejel posojilo na sodišču uveljavlja tudi ničnost kreditne pogodbe. Če bo sodišče ugotovilo, da je pogodba nična, bosta tudi izvršba, ki jo uveljavlja upnik (posojilodajalec) zoper potrošnika, oziroma morebitni pravdni postopek na plačilo terjatev, postala brezpredmetna.

Ob tem je potrebno poudariti, da se posamezni posojilodajalci skušajo razbremeniti svoje odgovornosti z uporabo klavzule v pogodbi ali s podpisom posebne izjave, da niso v stiski, težkem gmotnem stanju in da ne živijo v hudih stanovanjskih razmerah, da niso neizkušeni ali lahkomiselni pri najemu kreditov in tudi da niso odvisni od najema tega kredita, ter da se zavedajo vseh posledic take pogodbe (na primer visoke obrestne mere). Dejstvo pa je, da so številni posojilojemalci, ki takšne izjave podpišejo, v stiski.

Pri presoji takšnih pogodb je sodna praksa različna. Sodna praksa je v nekaterih primerih namreč izrecno določila, da pri presoji protipravnosti takšnih pogodb ni odločilno, ali je posojilojemalec ob podpisu pogodbe vedel, da podpisuje oderuško pogodbo, ampak je odločilno to, da so s tako pogodbo nastale oderuške posledice. S tem je sodna praksa dala večjo veljavo objektivnemu elementu pri oderuštvu - nesorazmerju med dajatvijo in nasprotno dajatvijo.

Za presojo oderuške pogodbe morata obstajati objektivni in subjektivni element. Objektivni element je, da pri takšni pogodbi obstaja očitno nesorazmerje med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, subjektivni pa da posojilodajalec izkoristi neugoden položaj posojilojemalca, na primer njegovo stisko, težak premoženjski položaj, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost. Izpolnjena morata biti oba pogoja. Če posojilodajalec izkoristi slabe premoženjske razmere posojilojemalca in mu ponudi v podpis pogodbo z oderuško obrestno mero, je takšna pogodba oderuška in posledično nična. To pomeni, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti vse, kar je pridobila na podlagi takšne pogodbe.

 

Ključne besede: oderuške obresti, izvršba, sodišče

00359 Imam kozmetični salon. Na vratih imam označen delovni čas od 7. do 20. ure oziroma po dogovoru. Ali to pomeni da moram biti v salonu vedno od 7. do 20 ure ali lahko samo takrat ko imam naročene stranke?

Predpisi za katere nadzor je pristojen Tržni inšpektorat RS, predpisujejo prijavo obratovalnega časa pri pristojnem organu lokalne skupnosti samo za gostinske obrate ter označitev obratovalnega časa in poslovanje v označenem obratovalnem času samo za gostinske obrate in trgovine. Za vse ostale dejavnosti prijava obratovalnega časa pri pristojnem obratu lokalne skupnosti ni potrebna, prav tako ni potrebno označiti obratovalnega časa na samem obratu, kjer se opravlja dejavnost. 

 

To pomeni, da poslovnemu subjektu, ki opravlja kozmetično dejavnost ni potrebno določiti in objaviti obratovalnega časa, pač pa se o tem odloči v skladu s svojo poslovno politiko. Kljub temu na Tržnem inšpektoratu RS podjetjem priporočamo, da svoj poslovni čas objavijo na vratih poslovnega prostora, saj so tako lažje dosegljiva za stranke.

 

 

Ključne besede: obratovalni čas, delovni čas, kozmetični salon, obrtna dejavnost

00346 Vpisan sem v seznam posameznikov, ki opravljajo osebno dopolnilno delo za izdelovanje in prodajo izdelkov domače in umetnostne obrti. Zanima me, če lahko svoje izdelke prodajam preko spleta?

Z vidika predpisov iz pristojnosti Tržnega inšpektorata RS lahko svoje izdelke prodajate preko spleta, saj imate svoj status ustrezno urejen. Poudarjamo pa, da lahko v okviru osebnega dopolnilnega dela prodajate le tiste izdelke, ki ste jih sami izdelali, nikakor pa ne izdelkov, ki bi jih kupili z namenom nadaljnje prodaje, saj bi v tem primeru že šlo za trgovinsko dejavnost, ki pa je v tej statusni obliki ne morete opravljati.

 

Spletna trgovina oziroma sklepanje pogodb preko spleta sodi med t. i. pogodbe na daljavo, ki jih ureja Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), zato boste morali pri svojem poslovanju upoštevati tako določbe tega predpisa kot tudi Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT). Natančneje so zahteve za poslovanje spletne trgovine navedene v tem odgovoru

 

Ključne besede: osebno dopolnilno delo, spletna trgovina, pogodba na daljavo

 

00342 Imam avtomehanično delavnico in me zanima, ali moram delovni čas delavnice kje prijaviti?

Mehanična popravila motornih vozil se uvrščajo med obrtne dejavnosti, pogoji za opravljanje te dejavnosti pa so predpisani z Obrtnim zakonom, ki pa delovnega časa za obrtne dejavnosti  posebej ne ureja. Glede na navedeno vsak obrtnik določi delovni čas v skladu s svojo poslovno politiko in potrebami strank.

 

Ključne besede: obratovalni čas, delovni čas, avtomehanična delavnica, obrtna dejavnost

00304 Na območju Nove Gorice poslujeta dve družbi s sedežem v Ljubljani, ki pa nimata evidentirane poslovne enote v Novi Gorici. Ali je to dovoljeno?

Zakon o poslovnem registru Slovenije (ZPRS-1, Uradni list RS, št. 49/2006) v prvem členu opredeljuje, kaj vse je mogoče šteti kot dele poslovnega subjekta. Skladno z zakonom so to podružnice, poslovne enote, predstavništva, zadružne enote, režijski obrati in drugi deli poslovnih subjektov, ki se registrirajo pri registrskem organu in tisti deli poslovnih subjektov, ki se ne registrirajo pri registrskem organu, pa jim je mogoče opredeliti naslov, opravljajo pa na istem ali drugem naslovu različno ali isto dejavnost kot poslovni subjekt.

 

V nadaljevanju navedenega zakona je določeno še, da morajo poslovni subjekti za poslovne enote, kot dele poslovnega subjekta, posredovati prijavo upravljavcu registra najpozneje v 15 dneh od registracije ali ustanovitve delov poslovnega subjekta.

 

Nadzor nad navedenim zakonom izvaja Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

 

 

Ključne besede: poslovna enota

00190 Ugotovil sem, da je na naslovu objekta, katerega lastnik sem, registrirano podjetje, ki ga ne poznam in mu tudi nisem dal soglasja, da se lahko na tem naslovu registrira. Zanima me, kaj lahko v tem primeru storim?

Tržni inšpektorat RS ni pristojen za ukrepanje v primeru, da se na tujem naslovu vpiše pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ampak sta za prekrškovno ukrepanje pristojna AJPES in Ministrstvo za gospodarstvo.

 

Tako je AJPES pristojen za ukrepanje v primeru, da gre za samostojnega podjetnika posameznika, Ministrstvo za gospodarstvo pa v primeru, ko gre za pravno osebo. Kot prekršek je določeno dejanje, če gospodarski subjekt na naslovu, ki je vpisan v sodni register, ne sprejema uradnih poštnih pošiljk ali je na tem naslovu neznan.

 

Lastnik objekta lahko na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 126/2007) pri pristojnem sodišču, na območju katerega ima pravna oseba svoj sedež in ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o tej pravni osebi v sodni register, predlaga začetek postopka izbrisa iz registra.

 

Po 2. točki drugega odstavka 427. člen ZFPPIPP velja, da obstaja razlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če pravna oseba ne dokaže drugače, in sicer pri vsaki pravni osebi, če je kot njen poslovni naslov v sodni register vpisan naslov:

  • na katerem ne sprejema uradnih poštnih pošiljk ali je na tem naslovu neznana,
  • na katerem je objekt, katerega lastnik je druga oseba, ki ji ni dala dovoljenja za poslovanje na tem naslovu ali
  • ki ne obstaja.

Začetek postopka izbrisa lahko predlaga oseba, ki je lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe, mora pa predlogu za izbris priložiti dokaz, da je lastnik tega objekta.

 

Tržni inšpektorat RS predlaga osebam, ki so ugotovile, da se je na njihovem naslovu vpisala pravna oseba brez njihovega dovoljenja, da na pristojno sodišče vložijo predlog za izbris pravne osebe iz sodnega registra in predlogu predložijo dokaz, da so lastniki objekta.

 

Ključne besede: poslovni naslov podjetja, sedež podjetja

00178 Ali je v času pred in po svetovnem nogometnem prvenstvu dovoljena prodaja navijaških rekvizitov, na katerih se pojavljajo državni znaki (grb, zastava, barve)?

Zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH) v 8. členu določa, da se grba, zastave ali njunih sestavnih delov oziroma slovenske narodne zastave ter besedila in notnega zapisa melodije himne, ne sme zavarovati ali uporabljati kot znamko, model oziroma vzorec ter za označevanje blaga ali storitev. Iz  navedenega zakonskega določila torej izhaja, da na navijaških rekvizitih ne sme biti državnih znakov (grb in zastava) ali njunih sestavnih delov.

 

 

Ključne besede: grb, himna, zastava

00139 Pokvaril se mi je računalnik in sem ga odpeljal na servis. Bil pa sem neprijetno presenečen, saj je bil servis zaprt, na vratih poslovnega prostora pa ni bilo nobenega obvestila o delovnem času. Ali je ravnanje servisa v skladu z zakonodajo?

Določitev delovnega časa in poslovanje v določenem delovnem času je obvezno le za gostince (Zakon o gostinstvu) in trgovce (Zakon o trgovini), medtem, ko za ostale dejavnosti določitev delovnega časa, objava in poslovanje v določenem času ni obvezna in je stvar odločitve vsakega posameznega podjetja. 

 

Ključne besede: obratovalni čas, delovni čas

00066 Smo avstrijsko podjetje, ukvarjamo se s prodajo in želimo v Sloveniji odpreti razstavno prodajni salon. Ali lahko to storimo kot pravna oseba, registrirana v Avstriji ali moramo ustanoviti podjetje v Sloveniji?

V Uradnem listu RS št. 21/2010 je bil objavljen Zakon o storitvah na notranjem trgu, ki med drugim ureja pravice do prostega čezmejnega opravljanja storitev ob hkratnem zagotavljanju visoke ravni kakovosti storitev, ki ponudnikom storitev iz držav članic Evropske unije omogoča prosto čezmejno opravljanje storitev.

 

V skladu s 15. členom tega zakona lahko ponudniki storitev v Sloveniji opravljajo storitve, ne da bi imeli sedež na ozemlju Slovenije, pri čemer se za sedež šteje tisti kraj, kjer ponudnik storitev, ne glede na kraj ustanovitve ali registracije, dejansko izvaja dejavnost za nedoločen čas.

 

To torej pomeni, da podjetju iz Avstrije ni potrebno ustanoviti družbe ali podružnice v Sloveniji, ni pa ovir, da to stori, če želi. Družbo ali podružnico lahko ustanovi v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (ZGD).

 

 

Ključne besede: čezmejno opravljanje dejavnosti, čezmejno poslovanje

00307 Kaj se šteje za delo na črno in kakšne ukrepe lahko izreče inšpektor, če ugotovi, da nekdo dela na črno?

Delo na črno je v Zakonu o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1) opredeljeno zelo na široko, saj to ni le delo, ki ga opravlja posameznik brez vseh dovoljenj, pač pa gre za delo na črno tudi kadar:

 

  • pravna oseba, samozaposlena oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba ali samozaposlena oseba, opravljajo dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nimajo z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu;
  • pravna oseba, tuj pravni subjekt ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost kljub prepovedi opravljanja dejavnosti;
  • tuj pravni subjekt opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji brez registrirane podružnice ali brez predpisanega dovoljenja;
  • pravni subjekt, ki ima sedež v državi članici Evropske unije, Evropskem gospodarskem prostoru ali Švicarski konfederaciji, ne opravlja dejavnosti storitev v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu.

To pomeni, da se za delo na črno šteje tudi, kadar pravna oseba v temeljni akt nima vpisane ustrezne šifre dejavnosti po veljavni Standardni klasifikaciji dejavnosti ali kadar nima dovoljenje za opravljanje dejavnosti.

 

Če inšpektor ugotovi, da gre za delo na črno, zavezancu izda odločbo, s katero opravljanje takega dela prepove, poleg tega pa izreče globo. Za posameznika je globa določena v višini od 1.000 do 7.000 EUR, za registrirane subjekte pa od 2.000 do 26.000 EUR.

 

Od dela na črno je potrebno ločiti zaposlovanje na črno. Če povzamemo na kratko, za zaposlovanje na črno gre, kadar podjetje, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, z delavcem ni sklenilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pogodbe civilnega prava, posledično pa delavca tudi ni prijavilo v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa tudi če omogoči delo dijaka ali študenta brez ustrezne napotnice pooblaščene organizacije za posredovanje dela oziroma to napotnico uporabi za delo druga oseba.

 

Za inšpekcijski nadzor na področjih dela in zaposlovanja na črno so poleg Tržnega inšpektorata RS pristojni še drugi nadzorni organi (Inšpektorati, pristojni za področja prometa, kmetijstva, okolja, gozdarstva, energetike, prostora, zdravja, šolstva in športa ter notranjih zadev). Posameznike, ki opravljajo delo na črno in delodajalce, ki zaposlujejo na črno, pa od 18. 8. 2014 nadzoruje Finančna uprava RS.

 

 

Ključne besede:  delo na črno, registracija dejavnosti, vpis dejavnosti v temeljni akt, dovoljenje za opravljanje dejavnosti

00118 Kakšne so pristojnosti Tržnega inšpektorata RS (TIRS) in Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS (AKOS) pri reševanju sporov med operaterji elektronskih komunikacij in njihovimi uporabniki?

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) ureja pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ter tudi reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij.

 

ZEKom v 3. členu definira elektronsko komunikacijsko storitev kot storitev, ki se navadno izvaja za plačilo in ki obsega v celoti ali pretežno prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, vključno s telekomunikacijskimi storitvami in prenosnimi storitvami v omrežjih, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ne vključuje pa storitev, ki zagotavljajo ali izvajajo uredniško nadzorovanje vsebine, ki se prenaša prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali z elektronskimi komunikacijskimi storitvami, kot tudi ne vključuje storitev informacijske družbe, ki ne obsegajo v celoti ali pretežno prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih.

 

142. člen ZEKom-1 določa, da ima vsak končni uporabnik (ne samo potrošnik!) pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. Ugovor npr. v zvezi s težavami z dostopom do storitev elektronskih komunikacij, moteno ali nedelujočo storitvijo ali napačno zaračunano storitvijo s strani operaterja mora končni uporabnik vložiti pri operaterju v 15 dneh od dneva, ko je izvedel za sporno odločitev ali ravnanje operaterja. Če operater v 15 dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15 dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15-dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na AKOS..

 

Kot vidimo, je za reševanje konkretnih sporov med končnimi uporabniki elektronskih komunikacijskih storitev in operaterji pristojen AKOS. Pri tem gre lahko za spore pri storitvah fiksne telefonije, mobilne telefonije, interneta, kabelske televizije ipd., spori pa se običajno nanašajo na slabo kakovost storitve, nereševanje reklamacij, napačno obračunane storitve ipd. Prijave potrošnikov glede kršitev Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) (npr. neoznačene cene, zavajajoče oglaševanje ipd.) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (npr. zavajajoča praksa) pa v skladu s svojimi pristojnostmi rešuje TIRS.

 

 

 

KLJUČNE BESEDE:

 

- elektronske komunikacije

- spor z operaterjem

- AKOS

00098 Ali trgovec lahko zavrne plačilo z več kot 50 kovanci?

Zakon o uvedbi eura (ZUE), ki je začel veljati 24.11.2006, se v 2. členu sklicuje na Uredbo Sveta (ES) št. 974/98 z dne 3. 5. 1998 o uvedbi eura (UL L št. 139 z dne 11. 5. 1998, s spremembami z Uredbo Sveta (ES) št. 2169/2005 z dne 21. 12. 2005 o spremembah Uredbe (ES) št. 974/98 o uvedbi eura). Slednja v 11. členu določa, da razen organa, pristojnega za izdajo, in tistih oseb, ki so posebej določene v nacionalni zakonodaji države članice izdaje, nobena stran ni zavezana sprejeti več kot 50 kovancev pri vsakem posameznem plačilu.

  

Glede na navedeno in zaradi dejstva, da so uredbe Sveta Evropske unije neposredno uporabne, torej trgovec ni dolžan pri enkratnem plačilu blaga ali storitev sprejeti več kot 50 kovancev.

 

   

KLJUČNE BESEDE:

 

- plačilo s kovanci

- gotovinsko plačilo

 

00359 Zahtevaj račun in sodeluj v nagradni igri.

V skladu z Zakonom o davčnem potrjevanju računov, mora prodajalec za dobavo blaga in storitev izdati račun in ga izročiti kupcu. Kupec mora prevzeti račun in ga zadržati neposredno po odhodu iz poslovnega prostora. Obveznost izdaje računa določa že Zakon o varstvu potrošnikov, v skladu s katerim že od leta 1998 velja, da je prodajalec ali izvajalec storitve v skladu s 35. členom dolžan potrošniku izdati račun.

 

Kljub temu se nekateri potrošniki zavestno odpovejo izdaji računa, misleč, da bodo s tem privarčevali, vendar je lahko takšen nakup blaga ali plačila storitve za potrošnika precej dražji, kot bi bil, če bi prejel račun. Če se na blagu pojavi napaka ali pa je bila storitev opravljena nepravilno in potrošnik želi uveljavljati svoje pravice iz naslova reklamacij, ki mu pripadajo po Zakonu o varstvu potrošnikov, potrošnik tako nima dokazila o nakupu, s čimer pa je oteženo, če ne celo onemogočeno uveljavljanje takšnih pravic.

 

Izdan račun tudi omogoča, da po nakupu preverimo pravilnost zaračunanega zneska. Prav gotovo se je vsakomur izmed nas že zgodilo, da je po preverjanju računa ugotovil, da mu je bilo nekaj zaračunano napačno in v takem primeru je z računom pri trgovcu mogoče doseči pravilen obračun.  

 

Z neizdajanjem računov se podpira tudi siva ekonomija ter utaja davkov. Še vedno se potrošniki premalo zavedamo, da neplačani davki škodujejo vsem državljanom, saj se tudi iz plačanih davkov financira naš šolski in zdravstveni sistem in vse druge javne storitve, ki jih državljanom zagotavlja država.

 

Zato pozivamo tako potrošnike kot tudi podjetja, da vsi skupaj vklopimo razum ter zahtevamo račun, hkrati pa lahko s prejetim računov sodelujemo tudi v nagradni igri, v kateri lahko z malo sreče dobimo tudi visoko denarno nagrado. Več o nagradni igri si lahko preberete na www.fu.gov.si/mediji/nagradna_igra_vklopi_razum_zahtevaj_racun/ .

 

 

KLJUČNE BESEDE: račun, nagradna igra

00354 Rada bi prenovila kopalnico. Na kaj moram biti pozorna pri izbiri izvajalca?

Pri izbiri izvajalca storitve je pomembno, da izberete tistega, ki mu zaupate, vsekakor so pomembna tudi priporočila.

Ker gre pri prenovi kopalnice za večja dela, priporočamo, da od izvajalca storitve zahtevate, da vam izdela predračun iz katerega bo jasno razvidna specifikacija del  in materiala  (katera dela bo opravil, kakšen in koliko materiala bo uporabil, kakšna je cena za posamezna dela in materiale). Pomembno je, da predhodno  dogovorite tudi način plačila, datum začetka del, končni rok za izvedbo del, morebitno pogodbeno kazen, če bo izvajalec zamujal z izvršitvijo del, način nadzora,..

Če se v času izvajanja storitve pokaže potrebna po nujnih dodatnih delih, dodatnem materialu, kar bistveno  poveča ceno celotne storitve določeno v predračunu,  vas mora  izvajalec o tem obvestiti, najbolje pisno  in  za izvedbo  pridobiti vaše soglasje. V kolikor vas izvajalec takoj, ko izve, da brez dodatnih del (in s tem  povišanja cene) dela ne bo mogoče končati, ne obvesti, je upravičen od vas zahtevati le plačilo po predračunu.

 

KLJUČNE BESEDE: prenova kopalnice, izbira izvajalca

00286 Podjetje, ki se ukvarja s podobno dejavnostjo kot je naša, oglašuje in prodaja izdelke tujega podjetja, s katerim ima naše podjetje sklenjeno pogodbo o ekskluzivnosti. Kaj lahko storimo glede tega, saj nam na ta način nastaja škoda?

Slovenska zakonodaja ne ščiti ekskluzivnosti pri prodaji izdelkov določene blagovne znamke, zato vam svetujemo, da se obrnete na dobavitelja, s katerim imate sklenjeno pogodbo o zastopništvu blagovnih znamk, in zahtevate njegovo ukrepanje, saj s tem, ko je z vami sklenil pogodbo o ekskluzivnem zastopanju, hkrati pa dovoljuje, da iste izdelke prodaja tudi drugo podjetje, krši pogodbo.

 

KLJUČNE BESEDE: ekskluziviteta, blagovne znamke

00285 Mislim, da podjetje iz mojega kraja v svoji trgovini prodaja ponaredke. Kaj lahko storim oziroma kaj lahko v zvezi s tem stori Tržni inšpektorat RS?

Poudariti je potrebno, da Tržni inšpektorat RS nima pristojnosti ugotavljanja oziroma presoje, ali je določen izdelek ponaredek ali ne. Imetniki blagovne znamke oziroma njihovi zastopniki so tisti, ki so najbolj seznanjeni z lastnostmi blaga in lahko tudi najlažje pokažejo na elemente, iz katerih je razvidno, ali je drugo blago ponaredek. Glede na navedeno bi torej le imetnik blagovne znamke oziroma njegov zastopnik v Republiki Sloveniji lahko presojal, ali je konkreten izdelek original ali ne in potem eventuelno sprožil določene postopke, med drugim tudi pri Tržnem inšpektoratu RS. V kolikor torej menite, da gre za ponaredke, vam svetujemo, da se povežete z imetnikom blagovne znamke oziroma njegovim zastopnikom v Sloveniji, ki bo potem lahko, v kolikor bi se ugotovilo, da gre dejansko za ponaredke, sprožil ustrezne postopke.

 

Hkrati pa naj opozorimo še na to, da slovenska zakonodaja ne ščiti ekskluzivnosti pri prodaji določenih izdelkov konkretnih blagovnih znamk. V kolikor na določenem ozemlju več subjektov prodaja določene izdelke, čeprav naj bi imelo le eno podjetje ekskluzivne pravice, se je glede tega potrebno dogovoriti z imetnikom blagovne znamke.

 

KLJUČNE BESEDE: ponaredki, imetnik blagovne znamke, ekskluziviteta

00193 Kot naročnica pri enem od naših mobilnih operaterjev sem zasledila, da se višina opomina, ki se mi zaračuna kot posameznici, razlikuje od višine opomina, katero mi operater zaračuna kot samostojni podjetnici.

Kot naročnica pri enem od naših mobilnih operaterjev sem zasledila, da se višina opomina, ki se mi zaračuna kot posameznici, razlikuje od višine opomina, katero mi operater zaračuna kot samostojni podjetnici. Zanima me, kako je urejeno opominjanje za poslovne subjekte?

 

Odgovor:

 

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v 27.a členu določa, da stroški opomina, ki ga izda podjetje, v primeru zamude plačila potrošnika kot pogodbene stranke, ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Poleg navedenega pa se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa Obligacijski zakonik.

 

V ZVPot je urejena obveznost opominjanja ter stroški opominjanja zgolj za razmerja med potrošniki in podjetji, medtem ko ZVPot ne določa omejitev za razmerja med poslovnimi subjekti samimi. V skladu s tem tako ni mogoče presojati stroške opominjanja, ki so bili zaračunani pravni osebi po ZVPot, saj ta ureja zgolj pravice potrošnikov pri pridobivanju blaga in storitev za svoje zasebne potrebe, ne pa tudi ostalih poslovnih subjektov, ki blago in storitve uporabljajo v okviru svoje dejavnosti.

 

Vsa razmerja med poslovnimi subjekti se presojajo na podlagi medsebojno sklenjene pogodbe, izhajajoč iz tega pa se nato vse morebitne kršitve lahko ugotavljajo oziroma obravnavajo zgolj pred pristojnimi sodišči.

 

KLJUČNE BESEDE: stroški opomina za pravne osebe

00097 Strošek opomina se mi zdi previsok, prosim za pojasnila o ustreznosti zaračunavanja stroškov opomina.

V preteklem mesecu sem zamudila s plačilom položnice za svoj mobilni telefon. Čez dobre teden dni sem prejela opomin, ki mi ga je mobilni operater zaračunal v višini 1,50 evra, ob tem, da mi je zaračunal le 10 centov zamudnih obresti. Ker se mi zdi strošek opomina previsok, prosim za pojasnila o ustreznosti zaračunavanja stroškov opomina.

 

Odgovor:

 

V skladu s 27.a členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) stroški opomina, ki ga izda podjetje, v primeru zamude plačila potrošnika kot pogodbene stranke, ne smejo presegati dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, hkrati pa tudi ne višine zamudnih obresti. Hkrati omenjeni člen določa tudi, da se v primeru zamude pri plačilu s strani potrošnika ne sme dogovoriti uporabe višjih zamudnih obresti, kot jih določa Obligacijski zakonik.

 

Pri tem je potrebno poudariti, da Ministrstvo za finance dvakrat letno objavi višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) določa, da je predpisana obrestna mera zamudnih obresti vodilna obrestna mera Evropske centralne banke, povečana za 8 odstotnih točk.

 

ZVPot omejuje višino stroškov opomina z dejanskimi stroški izdelave in pošiljanja opomina na eni strani in z višino zamudnih obresti na drugi strani. Pri tem zakon določa, da stroški opomina ne smejo presegati niti dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina niti višine zamudnih obresti. Upoštevani morata biti obe omejitvi, in sicer omejitev v obliki dejanskih stroškov izdelave in pošiljanja opomina, ko tudi omejitev v višini zamudnih obresti.

 

Ker so torej izračunane zamudne obresti znašale zgolj 10 centov, podjetje potrošnici, ne glede na to, koliko znašajo dejanski stroški izdelave in pošiljanja opomina, ne more zaračunati višjih stroškov opomina, kot znašajo zamudne obresti, torej ne več kot 10 centov.

 

KLJUČNE BESEDE: opomin, stroški opomina, zamudne obresti

00084 Tržna inšpektorica je pri moji družbi na podlagi telefonskih prijav opravila inšpekcijski pregled.Zanima me, zakaj ne morem dobiti teh številk in kako je to urejeno v zakonodaji?

Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – UPB1, 40/14) v drugem odstavku 16. člena določa, da je inšpektor dolžan varovati tajnost vira prijave in vira drugih informacij, na podlagi katerih opravlja inšpekcijski nadzor. Ravnanje v nasprotju s tem določilom pa ima lahko za posledico celo odškodninsko odgovornost inšpektorja.

 

Inšpektor torej v postopku nadzora ne sme razkriti prijavitelja tako, da je v konkretnem primeru inšpektorica ravnala v skladu z zakonom.

 

KLJUČNE BESEDE: ZIN, varovanje tajnosti vira prijave

00067 Ali lahko podjetje ob naročilu izdelka oziroma storitve od potrošnika zahteva predplačilo?

Podjetje lahko od potrošnika ob naročilu izdelka oziroma storitve zahteva, da ta plača določen znesek kot predplačilo, pri čemer pa mora podjetje spoštovati 41. člen Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki določa, da je dolžno podjetje, ki molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitve obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece. Pri tem je potrebno paziti, da se zgoraj navedena določba NE uporablja, če:

- je predplačilo plačano v roku manj kot 3 delovne dni pred dnem, ko se opravi dobava ali začne z opravljanjem storitev,

- če podjetje pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitve z izročitvijo ARE,

- če ima potrošnik ob možnosti nakupa z vnaprejšnjim plačilom kupnine tudi kakšno drugačno možnost nakupa (npr.: plačilo ob prevzemu blaga oziroma izvedbi storitve, plačilo are ipd.).

Podjetje je torej v skladu z 41. členom ZVPot potrošniku dolžno obračunati obresti ob dobavi blaga ali storitve, torej se obresti obračunajo za obdobje od izvedbe (pred)plačila do dneva dobave blaga ali storitve. 

 

KLJUČNE BESEDE: predplačilo, obresti na predplačilo

00352 Ali mora biti vsak posamezen izdelek znotraj posamezne skupine označen s svojo kodo oziroma se lahko le ena koda uporablja za vse izdelkov v eni skupini?

Naša stranka prodaja izdelke, ki so klasificirani v razred A (A razred pomeni, da gre za nepoškodovane izdelke, ki niso v originalnem pakiranju) in se posledično prodajajo po nižji ceni v t.i. outlet prodajalnah. Izdelki, klasificirani v A razred, so razdeljeni v več skupin, pri čemer ima vsaka skupina eno identifikacijsko kodo in prav tako enako nabavno in prodajno ceno. Izdelki so namenjeni tako za maloprodajo kot za veleprodajo. Glede na odgovor inšpektorata na »vprašanje 00127«, da je potrebno zagotoviti ustrezno sledljivost izdelka, kar pomeni, da mora izdelek biti identificiran z oznako oz. kodo sprašujemo, ali to pomeni, da mora biti vsak posamezen izdelek znotraj posamezne skupine označen s svojo kodo oziroma se lahko le ena koda uporablja za vse izdelkov v eni skupini. Prosimo za pomoč in napotitev na ustrezen organ oz. zakonodajo, iz katere bi lahko dobili bolj natančne podatke o tem, ali je možno v Sloveniji za vse tipe izdelkov znotraj ene skupine uporabiti eno identifikacijsko kodo oz. ali je potrebno za vsak posamezen izdelek znotraj določene skupine, ki je razvrščen v A razred, uporabiti eno identifikacijsko kodo.

 

Odgovor:

 

Kot izhaja iz našega odgovora na vprašanje 00127, je označevanje posameznih vrst proizvodov urejeno s posebnimi predpisi: za električno opremo s Pravilnikom o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej; za osebno varovalno opremo s Pravilnikom o osebni varovalni opremi; za stroje s Pravilnikom o varnosti strojev; za obutev s Pravilnikom o označevanju materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom, itd.

 

Za proizvode, za katere ni posebnih predpisov, harmoniziranih s pravom Skupnosti, in katerih cilj bi bil zagotoviti varnost proizvodov, se uporabljajo določbe Zakona o splošni varnosti proizvodov (ZSVP-1). ZSVP-1 v 10. členu predpisuje obveznost zagotavljanja sledljivosti proizvodov z navedbo (na proizvodu ali njegovi embalaži) natančnih podatkov o proizvajalcu in proizvodu oziroma njegovi seriji, razen, kadar je navedba upravičeno izpuščena. Tako je za proizvode, za katere velja omenjeni zakon, potrebno zagotavljati ustrezno sledljivost (npr. s trajno oznako imena oziroma blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja, ki identificira proizvajalca ali distributerja in oznako oz. kodo, ki identificira proizvod). Podrobnejše zahteve glede označevanja proizvodov so praviloma navedene v ustreznih tehničnih standardih, ki obravnavajo zahteve za posamezen proizvod. Tehnični standardi so na voljo pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo (SIST).

 

Pri tem gre za označevanje proizvodov ob njihovem dajanju na trg, kot je določeno z zadevnimi predpisi. Iz predpisov, katerih nadzor nad izvajanjem sodi v pristojnost Tržnega inšpektorata RS, ne izhaja, da bi se izdelki klasificirali v razred A, kot je opisano v vprašanju. Glede na navedeno sklepamo, da gre za interno označevanje vaše stranke, ki se nanaša na posamezne blagovne skupine in je posledično stvar njene presoje na kakšen način bo zagotavljala sledljivost teh prodajnih artiklov oziroma skupin.

 

 

Za dodatne informacije predlagamo, da se obrnete na ustrezna interesna združenja (npr. GZS, OZS, druga panožna združenja). 

Ključne besede: označevanje, proizvodi

00257 Kaj mora izpolnjevati in katera dokumentacija je predpisana za detektor dima?

Detektor dima je proizvod, ki mora izpolnjevati:

  • ·       zahteve iz Uredbe (EU) št. 305/2011 (določitev usklajenih pogojev za trženje gradbenih proizvodov ter razveljavitev Direktive Sveta 89/106/EGS), Zakona o gradbenih proizvodih (ZGPro-1, Uradni list RS, št. 82/2013), in obveznega harmoniziranega standarda SIST EN 14604:2005: Naprave za javljanje dima,

  • ·         zahteve iz 4. člena Pravilnika o električni opremi, ki je namenjena za uporabo znotraj določenih napetostnih mej, izdanega na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS), kar pomeni, da mora biti oprema skladna z določbami tega pravilnika (8. člen) ter ustrezno označena (10. člen); zahteva velja za vso električno opremo, ki je napajana z izmenično napetostjo med 50V in 1000V ali enosmerno napetostjo med 75V in 1500V,

  • ·         zahteve iz 6. člena Pravilnika o elektromagnetni združljivosti, izdanega na podlagi ZTZPUS, kar pomeni, da mora biti oprema skladna z določbami tega pravilnika (8. člen) ter ustrezno označena z oznako skladnosti CE (9. člen),

  • ·         na napisni tablici proizvoda ali na samem proizvodu ter na embalaži in v spremni dokumentaciji morajo biti poleg oznake CE še druge oznake in podatki iz 10. člena Pravilnika o elektromagnetni združljivosti (tip, serija, serijska številka ali drugi podatki, ki omogočajo identifikacijo proizvoda),

  • ·         zahteve iz 5. člena in Priloge V Uredbe o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo - oznaka za ločeno zbiranje odpadne električne in elektronske opreme.

  • Izjavo o lastnostih (Declaration of performance) izda proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v EU in mora vsebovati vsaj:

Izjavo o lastnostih (Declaration of Performance) izda proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik s sedežem v EU in mora vsebovati vsaj:

  • ime in naslov proizvajalca oz. njegovega zastopnika,
  • opis proizvoda (tip, oznaka, namen uporabe ...),
  • zahteve, s katerimi je gradbeni proizvod skladen (EN 14604:2005),
  • posebni pogoji, povezani z uporabo proizvoda,
  • ime in naslov organa ali identifikacijska številka organa, ki je izdal certifikat proizvoda,
  • ime in položaj osebe, ki je pooblaščena za podpis izjave v imenu proizvajalca oz. njegovega zastopnika,
  • podpisnik izjave,
  • datum izdaje izjave,
  • sklicevanje na direktivo 2004/108/ES (EMC),
  • datirano sklicevanje na specifikacije, na osnovi katerih je deklarirana skladnost, da se zagotovi skladnost aparata z določbami tega pravilnika EMC (npr. EN 50270),
  • uporabljeni standardi oz. specifikacije v postopku ugotavljanja skladnosti,
  • izjava, da proizvod izpolnjuje bistvene zahteve.

Detektor dima mora biti trajno in čitljivo opremljen z naslednjimi oznakami:

  • CE oznaka predpisane oblike,
  • ime in identifikacijska oznaka proizvajalca,
  • zadnji dve številki leta, v katerem je bil znak nameščen,
  • številka certifikata o skladnosti,
  • številka in datum standarda EN 14604,
  • datum proizvodnje ali serijska številka,
  • proizvajalčev priporočen datum zamenjave.

Za tipe, kjer se baterije menjajo:

  • tip ali število baterij,
  • navodilo uporabniku: "Test the alarm for correct operation using the test facility, whenever the batery is replaced." (Preveriti delovanje alarma, ko menjate baterije).

Za tipe, kjer se baterije ne menjajo:

  • opozorilo "WARNING - Battery not replaceable - See instruction mannual" (OPOZORILO - Nezamenljive baterije - Glej navodila),
  • tip, serija, serijska številka ali drugi podatki za identifikacijo proizvoda,
    oznaka za ločeno zbiranje odpadne električne in elektronske opreme ( ali ).

Detektor dima, namenjen prodaji potrošnikom, mora imeti priložena navodila za montažo, vzdrževanje in uporabo v celoti v slovenskem jeziku z vsaj naslednjimi informacijami:

  • napotek za menjavo baterij,
  • priporočilo za preskus alarma po menjavi baterij,
  • priporočilo, da se v primeru nepravilnega delovanja alarma uporabnik obrne na proizvajalca,
  • napotek za ukrepanje v primeru, če proizvod z nezamenljivimi baterijami oddaja opozorilo o napaki baterije,
  • informacijo glede največjega števila medsebojno povezanih proizvodov s podrobnimi podatki o ustreznih kablih,
  • OPOZORILO glede nevarnosti, povezanih z napetostjo električnega omrežja za detektorje dima, ki so namenjeni priključitvi na omrežje,
  • PRIPOROČILO, da se mora javljalnik dima, ki je namenjen priključitvi na omrežje, vgraditi v skladu z nacionalnimi predpisi za električno napeljavo,
  • navedba, če je javljalnik dima primeren tudi za uporabo v nastanitvenih vozilih.

V primeru, da bo za detektorje izdan (neobvezni) garancijski list, mora le-ta vsebovati informacije iz 16. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).

 

Več o zahtevah za gradbene proizvode si lahko preberete v poglavju Delovna področja, Gradbeni proizvodi.

 

Ključne besede: detektor, dim

00252 Ali sem kot prodajalec rabljenega prenosnika dolžan odpraviti napako ali vrniti kupnino, glede na to, da prenosnik nima več garancije?

V kolikor je garancija za prenosni računalnik že potekla, lahko potrošnik uveljavlja zahtevke iz naslova t.i. stvarne napake, katere lahko v primeru prodaje rabljene stvari uveljavlja leto dni potem, ko je bila stvar izročena. V primeru, da še ni poteklo leto dni od prodaje oziroma izročitve prenosnega računalnika, ste kot prodajalec rabljenega blaga dolžni ugoditi potrošnikovi zahtevi, če na računalniku obstaja stvarna napaka.

 

Ključne besede: stvarna napaka, garancija

00314 Nameravamo začeti s prodajo modnih srajc pod lastno blagovno znamko in nas zanima kako je z navajanjem porekla na všivni etiketi srajce Made in Slovenia?

Odgovor:

Uredba (EU) št. 1007/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov neurja označevanja države porekla, temveč je to področje ostalo v pristojnosti posameznih držav članic. V Sloveniji je označevanje izdelkov na splošno urejeno v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 98/2004-UPB2, 126/2007, 86/2009, 78/2011, 38/2014, 19/2015), ki določa, da mora podjetje pri pisnih sporočilih, kamor sodijo tudi deklaracije, uporabljati celotno ime svoje firme in sedež. Pri označevanju izdelkov mora potrošniku posredovati potrebne informacije glede značilnost, prodajnih pogojev, uporabe in namembnosti izdelka. Namesto besednega jezika lahko podjetje pri označevanju izdelkov uporablja tudi splošno razumljive simbole in slike. Zakonu o varstvu potrošnikov ne zahteva navedbe porekla blaga in se podjetje lahko samostojno odloči ali bo navedlo poreklo blaga. Ne sme pa navedba porekla biti neresnična in s tem zavajajoča. Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP, Uradni list RS, št. 53/2007) namreč določa, da podjetje ne sme zavajati potrošnika glede geografskega izvora blaga. 

 

Ključna beseda: označevanje proizvodov, tekstilni izdelki